Ljubljana, 23.04.2018 | Daliborka Podboj

Avstralski sodobni plesni večer navdušil

Sydney Dance Company v okviru abonmaja Veličastnih 7
Polna luna (foto: Pedro Greig)
Polna luna (foto: Pedro Greig)

Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD) je 7. aprila gostoval plesni ansambel Sydney Dance Company v okviru abonmaja Veličastnih 7. V gledališkem listu so zapisali, da je skupino z imenom Dance Company (NSW) leta 1969 ustanovila Suzanne Musitz, v sezoni 1975/76 je vodstvo prevzel nizozemski koreograf Jaap Flieer, leta 1979 pa avstralski koreograf Graeme Murphy, ko je s svojo sodelavko  Janet Vernon obstoječe ime plesne skupine spremenil v Sydney Dance Company (SDC). Skupino od leta 2009 vodi Rafael Bonachela, ki jo je tudi nadgradil, tako da z njo danes sodelujejo svetovna koreografska imena in v njej delujejo vrhunski plesalci. Sedež je še vedno tam, kjer je bil ob ustanovitvi, v studiih v zalivu Walsh ter v bližini sydneyjske opere, njen kreativni vodja je Bonachela. Glavno plesno jedro tvori skupina šestnajstih plesalcev, v čast si štejejo, da so bili prva zahodna skupina, ki je gostovala na Kitajskem. V Ljubljani so se predstavili s tremi koreografijami treh mednarodnih koreografov: Gnu (Wildebeest) Gabrielle Nankivell; Polna  luna (Full Moon) koreografa Chenga Tsunga Lunga; Temna svetloba (Lux tenebris) Rafaela Bonachele.

Gnu (foto: youtube)
Gnu (foto: youtube)


Nastopajoči so v gledališkem listu imenovani le kot Sydney Dance Company, menim pa, da si zaslužijo, da so tudi njihova imena natiskana v predstavitvi uprizoritvenega večera, saj predstavljajo jedro predstave, in tako kot so se predstavili v vseh treh koreografijah, so nedvomno tudi enkratno plesno jedro, ki je vse tri koreografije nadgradilo s svojo plesno vsemočjo ter izraznostjo, torej so izvrstno umetniško jedro predstave.

... (foto: youtube)
... (foto: youtube)


Gabrielle Nankivell je avstralska režiserka, koreografinja in performerka, ki se je izobraževala v Evropi, sodelovala z belgijskimi umetniki, živela tudi v Nemčiji, na Danskem, Portugalskem ter v Sloveniji, ko je nastopala in ustvarjala z Jurijem Konjarjem. Tako sta 13. oktobra 2006 v CD s skupino OX uprizorila evropsko premiero svoje plesne predstave Hotel na odprtem (Open Space Hotel), svetovna premiera je bila 8. junija istega leta v Melbournu. Njeno nomadsko življenje, kot lahko zasledimo, zaznamuje tudi njeno koreografsko substanco. V Hotelu na odprtem se koncept uvršča v avstralsko puščavo, v koreografiji Gnu pa je to ravnina divjine, ko se sledi tropu gnujev, fizično razpoznavnemu gibanju urnih nog, poskokov, težke glave, pač živalskih nagonov, zastrtih s tančico občutkov dvojic in posamičnih oblik ter trenutkov usode (svetovna premiera 5. novembra 2014, Carriageworks/AU).

... (foto: Pedro Greig)
... (foto: Pedro Greig)


S slikarsko vizualno ostrino je koreografinja poslikala (trop) skupino plesalcev v preciznih gibalnih konstrukcijah, ko se vsakemu posameznemu gibu lahko natanko sledi in ga do potankosti tudi členi ter poudarja, kot npr. kako z občutkom in premišljeno plesalec (gnu) postavlja svojo dlan na tla, eno, nato drugo, preden odjadra ali se plazi po tleh. Ja, končno tudi nekaj z avstralske celine, kar vonja po divjini njihovih planjav, obdanih z duhom narave in v sožitju z živalskim svetom, kar je odsevalo in zaživelo tudi v gibih plesalcev prvega dela njene koreografske stvaritve. Nato se živalsko vzdušje sproščenega in čutnega življenjskega ritma spretno premesti v sedanjik mehanizacije, izpostavi pa se gruča ljudi, ujetih v svoj vsakdan mehanskih premikov, ko se gibljejo kot avtomati ali v taktu pisalnih strojev premikajo svoje roke, trup, glavo. Ta gruča, zajeta v mehanizaciji gibanja, dobi še tretjo priložnost, ob koncu je to naravno življenjsko (scensko) okolje ljudske mase. So ljudje, ki se srečujejo, sodelujejo, kjer izstopajo posamezniki ali dvojice in onadva. To tretjo fazo izpostavljenih gibalnih form lahko primerjamo s tisto prvobitno v prvem delu koreografije, le da se po odru tokrat spleta prefinjena civilizacijska forma, ki zna biti tudi brutalna, napadalna. Petindvajsetminutna koreografija Gnu Gabrielle Nankivell se predstavi kot izvirni koncept poglobljenega vizualnega razmišljanja o bivanju in biti, je niansiran globalni uvid v čas in obstoj. 

Temna svetloba (foto: Pedro Greig)
Temna svetloba (foto: Pedro Greig)


V nasprotju z Gabrielle Nankivell je koreograf in umetniški vodja skupine SDC Rafael Bonachela v svoji koreografiji Temna svetloba (svetovna premiera 29. februarja 2016, Roslyn Packer Theatre, Walsh Bay/AU) ) zaobjel misel o apokalipsi sveta nekega možnega in grozljivega trenutka, gradil pa na prodornih zvokih bobnenja ter glasbe (glasba Nick Wales, kostumografija Aleisa Jelbart), predvsem pa na preciznemu oblikovanju svetlobnih učinkov geometrijskih  oblik. V predstavi prav scensko oblikovanje odrskih luči posebno fascinira z  natančno postavitvijo v duetu z glasbo ter v tercetu sodelovanja glasbe, plesa in svetlobe. Je enkratna svetlobna scenografija (oblikovanje luči, scenografija Benjamin Cisterne), ki skupaj s plesalci raziskuje in ustvarja tematsko celoto, ki poleg čustvenega magnetizma elektri zemeljske sile težnosti in ravnotežja.

... (foto: Pedro Greig)
... (foto: Pedro Greig)


Celotna scena utripa s svetlobo in zvokom, z njo tudi silnice gibanja kot gonilni utrip krvi, ko energija buči ter prši po plesnem odru. Svetlobni svod se tudi spušča, pod njim pa migetajo, oscilirajo življenja, ki se zdijo, kot bi se ujela izven znanega prostora in časa. Ljudje se vseskozi srečujejo ne glede na grozeče manevre, se dotikajo, družijo, izstopajo dueti, tudi posamezniki in se spleta skupina ljudske množice, ko v 36-minutni uprizoritvi vse teče v uigranem toku ter določenem zaporedju prav do konca. Svetloba in glasba s svojimi scenskimi utripi ter učinki vplivata  na posameznika in skupino oziroma na njihova scensko izoblikovana plesna izhodišča, vendar kljub vsemu življenjski tok ubira svojo ustaljeno formo, kar lahko razumemo tudi kot  koreografski moto predstave Temna svetloba. Plesne zamrznitve snujejo poseben uprizoritveni ton, ki se vznemirljivo barva v igri teme in senc ter v temačni sivini na obrobju luči, ki jih mečejo žarnice od tam zgoraj, ali  v svetlobnem snopu, ki se širi in dviga s talne površine. V gledališkem listu je zapis, ki ga je koreograf posvetil plesalcem kot pohvalo njihovi ustvarjalnosti ob snovanju predstave, ko so v procesu gradnje prispevali sebe.

... (foto: Pedro Greig)
... (foto: Pedro Greig)


Koreograf Rafael Bonachela prihaja iz Barcelone, kjer je tudi začel svojo plesno pot. Kot plesalec se je leta 1992 pridružil znani skupini Rambert DC, v njej pa deloval vse do ustanovitve svoje skupine Bonachela DC leta 2006. Kot koreograf je sodeloval z mnogimi skupinami, s Sydney Dance Company pa sodeluje že od leta 2008.

Polna luna (foto: Pedro Greig)
Polna luna (foto: Pedro Greig)


Tretja po vrsti tega plesnega avstralskega večera je sledila štiridesetminutna predstavaPolna luna, katere svetovna premiera je bila 29. aprila 2017 v Walsh Bay/AU (koreografija Cheng Tsung Lung, kostumografija Fan Huai-Chih, skladatelj Lim Giong, oblikovanje luči Damien Cooper). Tajski koreograf Cheng Tsung Lung je diplomiral na oddelku umetniškega plesa Narodne univerze v Tajpeju, se priključil tajvanski skupini Cloud Gate ter z njimi obšel svet, bil tudi stalni koreograf skupine Cloud Gate 2, od leta 2014 pa tudi njihov umetniški vodja. Njegove koreografije nosijo zmagovalna odličja, leta 2011 so ga kritiki scenskih umetnosti Tajvana razglasili za umetnika leta, leto pozneje je osvojil najprestižnejšo tajvansko nagrado za umetnost tajšin.

... (foto: Pedro Greig)
... (foto: Pedro Greig)


Polna luna je s svojo opojno svetlobno mistiko navdihnila koreografa Lunga in osem plesalcev SDC, ki v močeh polne lune napajajo svoj umetniški duh, koreograf pa ga obda tudi s starodavnim pregovorom iz  Knjige pesmi, antologije kitajske poezije med 10. in 7. stoletjem pr. n. št. V gledališkem listu in v prevodu posredujejo enkratni starodavni opis občutij, ki se izražajo s plesom, ko niso zadostne ne besede, ne vzdihi in ne petje, ki izhajajo iz prostora: "/.../ kamor se stekajo naše misli /.../," v končnem verzu pa: "Če petje ni dovolj, jih naše dlani nezavedno utelesijo v kretnjah in naše noge odplešejo."

... (foto: Pedro Greig)
... (foto: Pedro Greig)


Koreograf Cheng Tsung Lung vidno malikuje moč svetlobe ter njeno tihoto, ki se širi ob polni luni, kar se odseva v veličastju plesnih linij, gibalnih zamrznitev ter upočasnjenih poslikav ob glasbi drugih sfer in v razkošju svetlobnega poigravanja, v katerem se širi in plapola belo-črno niansiranje svečanih, ritualno zasnovanih kostumov. Koreografija v dramsko zasnovanem loku spleta igro senc ter svetlobe ob polni luni, ko opazovalec onemi in navdihujoče sledi nevidni vibraciji te nenavadne srebrne beline, tudi ob senčnem migetanju narave. Njegova koreografija je zenovsko zasnovana v miru, tihoto pa občasno vznemiri poskočni nočni duh ali mali lovec v rdečem, tudi obličje z lasmi zakritega obraza, ki se visoko postavlja na noge in vihra v svetlobnem odsevu scene. Koreografiji Polna luna se sledi kot poeziji brez besed, čustvom neslišnih vzdihov, ko zapleše moč lune in človek onemi, njegova notranja moč pa pridobi nov navdih v predstavljenem polnem nočnem siju. Vsekakor pa Polna luna v uprizoritvenem zaporedju tega večera kot vmesni člen med življenjsko realnostjo Gnuja in ne ravno idilično napovedjo Temne svetlobe predstavlja dobrodošel vdih težko pričakovanega miru časa.

... (foto: Pedro Greig)
... (foto: Pedro Greig)


Vse tri uprizoritve Sydney Dance Company so vsaka v svojem plesnem izrazu odsevale čas, želje ter slutnje, torej so vsi trije koreografi vznemirljivo vpeti v sedanjik, ki se odseva v njihovih delih, žal tudi večkrat nazorno v istovetnih gibalnih zasnovah koreografskega jezika, še posebej v atraktivnih prijemih duetov. Je čas globalnega sveta, tudi čas plesne fuzije, ki je še v fazi iskanja novih gibalnih izhodišč, ki jih je bilo možno začutiti tudi v procesu ustvarjanja vseh treh koreografov tega avstralskega sodobnega plesnega večera. 

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Andreja Brozović ne preboli Wernerjevega izpada iz šova. Glodavci, na delo!
Kaj je karizma? Samo plesat greš za ZABAVO, nikogar nisi okradel, prizadel ... pa ...
Preberi članek
Preberi članek
April 2018
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Nepremagljiva in neustavljiva Rebeka Dremelj ve, kaj si želijo sodobne ženske. Parfum Št. 3!
Na tržišču je že tretja dišava nekdanje misice in pevke. Vonji breskev, nežnega jasmina, sandalovine ... – zadetek v polno!
Odlična veganska torta s kokosovo glazuro
Pisana kulinarika je ponovno v akciji!
Preberi članek
Preberi članek